Pedeset let pozneje

by nejc | Jun 18, 2007 | Janez Suhadolc

Letos mineva pedeset let od smrti arhitekta Jožeta Plečnika .

Pogreb

Oče mi je rekel, da naj se oblečem, da greva na Plečnikov pogreb. Čez vse sem oblekel oguljen zelen »štucar«, ki sem ga poverbal od bratov. Za tako priliko ni bil primeren; obleči sem moral enega očetovih črnih plaščev. Potem sva šla čez polje od Bežigrada proti Žalam. Že od daleč sva videla veliko množico ljudi, pa cvet cerkvene in posvetne gosposke. Oče se je ustavil in rekel: «Oh ,saj je drugih zadosti!« Obrnila sva se in odšla nazaj domov.

To je bilo januarja 1957.

Peticija

Plečnik je umrl kot aktivni redni profesor na Grabnu, kot se je takrat reklo ljubljanski šoli za arhitekturo. Tole pišem po pripovedovanju in spominu. Kakšno leto ali dve pred smrtjo so takratni napredni študentje napisali Plečniku peticijo v kateri so ga pozivali, češ, da naj zapusti šolo in poučevanje. Plečnik naj bi bil ovira za uveljavitev moderne arhitekture na Slovenskem. Pojem moderna arhitektura se je takrat vezal najbolj na ime Charles- Edouard Jeannereta bolj znanega kot Le Corbusier (1887 – 1965). Pobuda za sramotno peticijo je gotovo nastala med takratnimi naprednimi in vodilnimi profesorji arhitekture na Grabnu. Imen, ki pridejo v poštev, ni prav veliko. Ni zanano, če je dobil Plečnik peticijo v roke ali ne. Razsodnejši na šoli so sodili, da gre zadeva čez rob in so peticijo umaknili. Dokument je skoraj gotovo uničen. Če bi se kje našel, bi bil gotovo zanimivo branje. Mrtvi Plečnik je ležal na parah v avli ljubljanske univerze. Po pripovedovanju so mu držali častno stražo tudi nekateri podpisniki peticije. Eden od njih naj bi imel v imenu študentov še žalni govor. Nekaterim od podpisnikov je bilo kasneje žal za podpisovanje, menda si tega celo življenje niso odpustili. Rekli so, da so bili zmanipulirani. Prigoda dobro opredljuje stanje duha in in odnos do velikega mojstra v zadnjih letih življenja.

Križanke

Tudi drugače je bil Plečnik v zadnjih letih odrinjen na rob arhitekturnega dogajanja na Slovenskem. Risalnica na Grabnu je pešala, velikih nalog ni več dobival. Edina večja naloga je bila ureditev Križank v Ljubljani. Bila je deležna vsemogočih kritik. Konservatorji in umetnostni zgodovinarji so bili mnenja, da je nedopustno posegel v zgodovinski okvir križevniškega samostana. Za mnoge napredne arhitekte je bila preureditev kičasta in nefunkcionalna. Meni se zdijo Križanke imenitno arhitekturno delo. Neprekosljivo je Peklensko dvorišče. Arhitekt je avtorsko posegel v prenovo samostana. Zgodovinskim vrednotam je dodal še svoje stvaritve. Vse skupaj se spaja v ubrano celoto tako, kot to zmore le genij. Dandanašnji široke ljudske množice dojemajo ta spomenik kot samoumevno kompleksno celoto. Naj bo tako ali drugače, Križanke so edina ljubljanska arhitekturna stvaritev po letu 1945, za katero lahko rečemo, da je ljubljanska arhitekturna razglednica. Arhitekturne razglednice so plebiscitarni izbor najboljšega, kar premore kakšno mesto. Tukaj se je treba res zamisliti. Vse stotine in celo tisoči povojnih ljubljankih arhitektov ni spravilo skupaj stavbe ali kakšne druge arhitekturne stvaritve, ki bi prešla v zavest Ljubljančanov do te mere, da bi jo promovirali kot razglednico! V Ljubljani je bilo pozidanega v zadnjih šestdesetih letih več kot v vsej prejšnji zgodovini Ljubljane od koliščarjev, Rimljanov in tako naprej do začetka Druge svetovne vojne. To je za mojo stroko nadvse bridko spoznanje. Jaz sem mnenja, da bi bil Cankarjev dom s Trgom Revolucije lahko ljubljanska razglednica, pa ni, razglednice s tem motivom ni napodaj! Kaj hočem povedati; veliki arhitekt je celo na stara leta, ko je bil betežen, odrinjen in celo zasramovan, naredil neprekosljivo arhitekturno stvaritev. Ja, ob tem se je treba res zamisliti.

Montaža

V letih po vojni je bila med naprenimi arhitekti v modi montaža. Dobra arhitektura naj bi bila narejena po montažnem principu. Montažni okenski parapeti, stopnice, podesti, stropni nosilci, streÅ¡ni nosilci, predelne stene, nadstreÅ¡ki, ograje, vratni podboji, instalacijski vozli …vse naj bi bilo montažno. V Ljubljani za Bežigradom ob Ptujski ulici Å¡e stoji stvaba, ki je bila okrog leta 1950 narejena v Å¡tirinajstih dneh po montažnih postopkih. To je bil brez dvoma velik tehnični in organizacijski podvig, Å¡e v danaÅ¡njih časih bi bil, stavba pa zato ni kakÅ¡en poseben arhitekturni spomenik. Tudi za druge bolj ali manj montažne zgradbe bi veljala podobna ocena. O stavbi in montažnem gradbenem postopku se je na veliko pisalo pisalo v strokovnem in celo dnevnem tisku. Nekaj je o tem je moral prebrati tudi Plečnik. Dogodilo se je, da je dobil naročilo za novo cerkvico v naselju Grad v Prekmurju. Kot v posmeh arhitektom montažerjem jo je zasnoval iz montažnih betonskih elementov. Po trije in trije elementi se sklaplajo v loke, ki tvorijo konstrukcijsko osnovo cerkvice. Seveda je celota ubrana v razpoznavnem Plečnikovem stilu, čeprav se spogleduje in komunicira s takrat tako propagiranem montažnim načinom gradnje. Plečnik je bil hibriden arhitekturni ustvarjalec. Pobiral in zgledoval se je pri vsemogočih stilih, slogih, avtorjih, gradivih in načinih gradnje od Egipčanov in Antike do ljudske umetnosti, secesije, art decoja in moderne. Pa kaj, v njegovih rokah se je vse spreminjalo v arhitekturno pozlato. Bil je pač genij. ÄŒe je bilo treba je bil tudi modernist! V Gradu je posmehljivo povzel reklamirani gradbeniÅ¡ki postopek in odčital modernistom arhitekturno lekcijo. To je bilo mojstrovo poslednje delo. Snoval ga je skoraj na smrtni postelji. Na gradbišču ni bil nikoli, seveda tudi celote nikoli ni videl.

Gostiša

Lojze GostiÅ¡a (1923 -) je bil dobro zapisan v povojnih vladajočih strukturah in bil ob tem neomajno prepričan v izjemnost in absolutno kvaliteto Plečnikovega ustvarjanja tudi v tistih letih pred mojstrovo smrtjo, ko so ga mnogi zapuščali in odrivali na rob arhitekturnega dogajanja. Uredil je tako, da je bil Plečnik angažiran za postavitev vrtnega paviljona na Brionih. To naj bi bilo darilo vdanih Slovencev ljubljenemu marÅ¡alu. Plečnik je bil ob gradnji vsaj enkrat na Brionih menda tudi nekoliko zato, ker je pričakoval srečanje z marÅ¡alom. Ta naj bi mu morda naročil kakÅ¡no večjo zadevo…Ja, tudi Plečnik je vsaj nekoliko prekticiral tisto znano geslo Jovana Sterija Popovića: «Umetnici su bili uvjek prilepak druÅ¡tva«. Streho paviljona- rotunde podpirajo leseni hrastovi in kamniti stebri. Za struženje teh stebrov so bile le naprave v takratnih Titovih zavodih Litostroj dovolj velike. Po izbočeni strehi je razporedil velike Putrihove (Karl Putrih 1910 – 1959) labode nad katerimi dominira soha genija. Paviljon je Å¡e ena od Plečnikovih mojstrovin, ki se zgleduje po Lizikratovem spomeniku v Atenah, Teoderikovm mavzoleju v Ravenni in Vestinem templju v Rimu in Å¡e čem in je obenem nezgraÅ¡ljivo Plečnikova avtorska stvaritev. Tito paviljona menda ni posebno cenil. To ni presenetljivo, saj je znano, da ni bil vizavi umetnosti posebno tenkočuten.

Turistična arhitektura

Gostiša je leta 1968 postavil v pritličju ljubljanske Narodne galerije pregledno razstavo o Plečniku. To je bilo nadvse pogumno in skorajdaneverjetno dejanje. Šola, kritika in poznavalci so Plečnika pozabili. Občudovanje velikega mojstra je bilo nekako v ilegali in rezervirano za starokopitneže. Kljub temu je Gostiša postavil že omenjeno razstavo z imenitnimi fotografijami hrvaških (!) fotografov Nenada Gattina in Nina Vranića. Stiskan je bil prelep katalog, kjer je bil kot oblikovalec na delu Jože Brumen (1930 – 2000). Istočasno je bila v nadstropju razstava slovenske moderne arhitekture. Skupino obiskovalcev je nanjo pospremil profesor Nace Šumi (1924 – 2006), ki je veljal za velikega poznavalca slovenske arhitekture. Po ogledu sem ga vprašal, če si bomo ogledali tudi Plečnikovo razstavo. Rekel je ,da je tam razstavljena »turistična arhitektura« in, da naj si jo ogleda vsak sam, če misli, da je to potrebno, on pri tem ne bi sodeloval.

Lojze Gostiša je še živ. Za svoja pogumna dejanja bi zaslužil kakšno javno priznanje!

Ravnikar

Ko sem jaz Å¡tudiral arhitekturo na Grabnu v Å¡estdesetih letih oba protagonista Å¡ole profesor Edo Mihevc (1911 – 1985) in profesor Edo Ravnikar (1907 – 1993). Plečnikovega imena nista nikoli omenjala. Ravnikar je imel navado, da je včasih proti večeru priÅ¡el v seminar in takrat smo v precej neformalnem pogovoru zvedeli marsikaj zanimivega. Enkrat nam je pripovedoval o lastni izkuÅ¡nji v Corbusierjevem biroju. Ne vem kako je bilo, da sem ga potihoma vpraÅ¡al: «Kaj pa Plečnik ?« Zamahnil je z roko: »BejÅ¡te, bejÅ¡te, to ni nič«. Takrat sem bil star triindvajset let in Ravnikar je bil takrat nesporno največja arhitekturna avtoriteta. Mislim, da se mi je vera v Plečnika zamajala. Postal sem modernist. Kar nekaj let po diplomi sem potreboval, da sem se reÅ¡il v Å¡oli strogo gojenega racionalizma in funkcionalizma in se začel ukvarjati z bolj zanimivimi stvarmi. Å tirideset let pozneje je na Grabnu največja predavalnica posvečena Plečnikovemu imenu, v avli je postavljen Plečnikov doprsni kip. Kljub temu kakÅ¡nih sistematičnih predavanj o Plečniku za Å¡tudente arhitekture – ni. KakÅ¡no poglobljeno vedenje o Plečniku bi Å¡tudente morda speljalo iz utrjene poti arhitekturnega modernizma v herezijo. Tega si veljavna modernistična doktrina na Fakulteti za arhitekturo ne želi.

Stil

Resnica je, da je četvorka Janez Jager (1871 – 1959), Maks Fabiani (1865 – 1962), Ivan Vurnik (1884 – 1971)in Plečnik (1872 – 1957) na Slovenskem zasnovala nekaj, kar lahko imenujemo slovenski arhitekturni stil. V tem pogledu je med četvorko Plečnikova osebnost daleč najbolj izrazita in pomembna. Za majhno pleme, kar Slovenci gotovo smo, je bil to neverjeten dosežek, nekaj, kar v svojem bistvu presega najbolj drzna upanja in pričakovanja. Noben drug južnoslovanski narod z Bolgari vred nima česa podobnega. Take velikanske arhitekturne osebnosti v tem času ne premorejo niti Čehi, Poljaki in celo Rusi. Vse to veličastje je zastalo ob zmagi in prevladi modernizma v desetletjih po Drugi svetovni vojni. Namesto besede modernizem se večkrat uporablja tudi izraz mednarodni arhitekturni stil ali celo globalna arhitektura. V slovenski arhitekturni praksi se je v letih po vojni dogodil postopen arhitekturni puč. Plečnikov odhod leta 1957 je bil za moderniste v bistvu veliko olajšanje. Padla je največja ovira na zmagoviti poti novih arhitekturnih idej in arhitekturne prakse. Slovenski arhitekturni stil je bil zatrt, prevladal je modernizem. Modernizem povzdigne dolgčas in puščobo v arhitekturi na piedestal vrline in lepote. To dodatno grnira in okrepi z znanima gesloma »Funkcija določa formo« in » Manj je več«, sledi jima geslo »Ornament je zločin«. Najbolj banalna razlaga teh gesel bi bila, da je vse lepo in dobro v arhitekturi, če le zadošča vsakdanjim eksistencialnim zahtevam. Mnogi moji kolegi mi zatrjujejo, da je treba omenjena gesla razumevati kontekstualno, kaj naj bi to pomenilo, mi ni jasno. Večina mojih kolegov je mnenja, da je bil opisani proces neizogiben, da se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Najbrž imajo prav. Nekateri obžalujejo, da se zaradi omenjene četvorke in političnih okoliščin ni zgodil modernizem že prej, To so tisti, ki verjamejo, da je v imenu napredka in modernizma mogoče narediti karkoli ali kaj drugega, če je le napredno. Vsaka arhitekturna polomija je opravičljiva, če je le napredna. Tukaj moram spet bridko pripomniti: »Če bo svet kdaj vzel hudič, ga bo zaradi napredka in naprednih ljudi«. To, kar tako, mimogrede. Modernizem je v bistvu načelo enoumja. Za moderniste ni nič hudega, če je po modernistični maniri cel svet preplavljen s stereotipnimi brezizraznimi stavbami, ki jih nihče ne mara in ki arhitekturno niso nikomur mar. Za moderniste je važna zmaga ideje, arhitektura bo že enkrat prišla potem, ko bo pronicala v vse pore in zavedanje morebitnih graditeljev.

Ornament

»HiÅ¡a brez dekorja je kot človek, ki se nikoli ne nasmeji«, je nekje zapisal Plečnik. Plečnik je bil mojster arhitekturnega ornamenta. Pod dekoracijo se skriva marsikdaj celo najbolj napreden in moderen konstruktivizem, drzni detajli, strukturalizem, redimejdovski prijemi, montažna gradnja in Å¡e kaj, pa vendar, brez dekoracije si Plečnika ni mogoče predstavljati. Modernisti pozn ajo že omenjeno geslo »Ornament je zločin«. Po logiki tega gesla so tisti, ki take reči prakticirajo pač zločinci. In res v spisu znanega slovenskega modrijana je Plečnik označen kot protofaÅ¡ist. Znani umetnostni kritik ga Å¡e pred filozofom uvršča nekam blizu k gnili buržuaziji in k totalitarnim režimom. Tako nizko v sodbah rojakov Plečnik niti prej niti pozneje ni več padel. Take ocene seveda niso nastale brez posledic v vsakdanji graditeljski praksi. Pojem lepe hiÅ¡e je bil in je Å¡e v bistvu zatrt. Po meri modernistov in arhitekturnih kritikov je uspeÅ¡na stavba: sodobna, napredna, funkcionalna, klena, inovativna, drzna, kontekstualna, znimiva, iskrena, smiselna…samo lepa ne sme biti. Tega izraza ne uporabljajo.

Plečnikova šola

Plečnik je v svojem stilu vzgojil nekaj desetin slovenskih arhitektov. Ob zmgovitem navalu modernizma so mnogi konvertirali in postali nosilci napredne slovenske arhitekturne misli in prakse. Tisti, ki so ostali zvesti mojstrovemu stilu so si pridobili oznako starokopitnežev, nazadnjakov, desničarjev, klerikalcev, skratka deviantnih osebnosti, ki niso doumeli, kako se svet pravilno vrti. Bili so deležni vsakrÅ¡nih posmehovanj in zasmehovanj, bili so odrinjeni na rob arhitekturnega ustvarjanja na Slovenskem. Najbolj pogosta pejorativna oznaka je bila »Plečmanovi epigoni«. Med njimi ni bilo osebnosti, ki bi bila primerljiva z učiteljem, vendar sem mnenja, da so producirali solidno in upoÅ¡tevanja vredno arhitekturo. Vsa njihova produkcija ni doživela nobenega javnega priznanja ali omembe v uradni umetnotni kritiki. Uradna javnost se je do te produkcije obnaÅ¡ala tako, kot da je dobesedno ni. Gigantske Plečnikove osebnosti niso mogli spregledati, njegovo Å¡olo in morebitne naslednike so z lahkoto prezrli. To razmerje obiluje v načelni sprevrženosti. Vsi modernisti so sesali mleko pri Le Corbusierju in drugih pionirjih modernizma, pa zato niso bili modernistični epigoni. Zanje velja, da so: » …spoznali in doumeli pomen in globino modernističnih idej in so se najo smiselno odzvali.« Tako ocenjuje njihovo misel in delo sočasna arhitekturna kritika. Za Plečnikove idejne naslednike ni bilo milosti. Bili so epigoni. Velika večina je že pokojnih. Z njimi je dokončno izzvenel po Plečniku urezan slovenski arhitekturni stil.

Anton Suhadolc

Med Plečnikove učence in epigone je bil priÅ¡tet tudi moj roditelj Anton Suhadolc 1897 – 1983). Bil je Plečnikov sodelavec in prijatelj skoraj dvajset let v času med obema vojnama. Plečnik se je z njim tikal, kar je bila velikanska čast. Plečnik se je tikal samo z domačimi in menda Å¡e s Matkom PrelovÅ¡kom (1876 – 1955, ravnatelj mestnega gradbenega urada). Moj oče je avtor ÄŒečeve vile, kjer je sedaj HrvaÅ¡ki konzulat, Zaltine palače na Ajdovščini v Ljubljani, kjer je spodaj optika Zajc, Goričarjeve hiÅ¡e na Trubarjevi cesti kjer je v pritličju Vrvarna, Pestotnikove vile na Mirju, kjer je sedaj Rdeči križ Slovenije, Finžgarjeve hiÅ¡e, pravkar podrte Pletenine v Mostah, stvabe na Pribinovi ulici za Bežigradom, kjer stanujem tudi jaz in Å¡e bi lahklo naÅ¡teval. Mislim, da so to lepe stavbe. Narejene so v Plečnikoven slovenskem arhitekturnem stilu, pa kaj, v očeh slovenske arhitekturne kritike in zgodovine niso naÅ¡le milosti, če izvzamem recentne zapise arhitekta Boga Zupančiča (1960 – ). Znani profesor je hotel enkrat raziskati modularnost in gematrijo Finžgarjeve hiÅ¡e misleč, da je Plečnikovo delo. Ko je spoznal zmoto, je takoj prenehal z raziskavami. Temu se reče poniglavost. Podobno usodo doživljajo tudi druga dela Plečniku zvestih učencev. Pred kratkim je bila postumno dograjena cerkev v Odrancih v Prekmurju po načrtih Plečnikovega učenca Janeza Valentinčiča (1904 – 1984). Uradna kritika imenitne arhitekturne stvaritve ni zaznala. Kaj bi bilo bolj primerno kot Plečnikova nagrada za arhitekturo, ki bi jo podelili, čeprav posmrtno, talentiranemu Plečnikovemu učencu!

Feniks

Mnogi veliki umetniki so po smrti preÅ¡li v pozabo. ÄŒez nekaj časa so postali spet aktualni in pomembni. Ob ponovnem duhovnem vstajenju ostanejo ponavadi za večno zapisani z zlatimi črkami v zavesti in praksi občestva. Ugotovitev velja za svetovno razglaÅ¡ene umetnike kot so Bach, Van Gogh, Kafka…med Slovenci se je podobno godilo PreÅ¡ernu, Balantiču, Groharju, Kralju, Ažbetu, AleÅ¡evcu, Gregorčiču, Ostercu, Sternenu, Trubarju, PetkovÅ¡ku…in tudi Plečniku. V zadnjih desetletjih je kot ptič feniks vstal iz pepela. Postal je stalnica na ozvezdju največjih slovenskih osebnosti vseh časov. Tudi tujina ga že uvršča med svetovne arhitekturne velikane. Mislim, da je tako tudi prav. Prav bi bilo, če bi naredili njegov Mesarski most pri Tržnici. Å e bolj prav bi bilo, če bi po njegovih načrtih zgradili Slovenski parlament tako, da si ga ne bi ogledovali le na slovenskih evrokovancih. Zdi se mi smiselno in potrebno, da bi Slovenci počastili rojstvo samostojne države s kakÅ¡nim arhitekturnim spomenikom. Plečnikov parlament bi bil tudi v tem smislu zelo primerna gradnja.

Po domače

V zadnjem času in še prej je bilo o Plečniku napisanih in stiskanih veliko knjig – doma in na tujem. Veliko jih še bo. Pišejo se članki, študije, doktorati, posnemajo se filmi, televizijske oddaje in podobno. V načelu je to lepo in dobro. Nekaj me pri vseh teh aktivnostih vendarle moti. Arhitekt je povsod obravnavn kot otrpla zgodovinska osebnost brez kakšne možne projekcije njegovega dela v dandanašnji čas v sodobno arhitekturno misel in prakso. Jaz sem mnenja, da je njegovo delo še lahko vir navdiha za aktualno ustvarjalnost na Slovenskem. Zame je arhitektovo delo še čaša napoja z okusom nesmrtnosti. Mislim, da sem med svojimi kolegi arhitekti v tem svojem početju precej osamljen. To me ne moti. To, kar počnejo vsi, me ni nikoli posebno zanimalo. Imam se za regionalista. Nekaj ustvarjalne bližine čutim do arhitekturne produkcije Marka Mušiča (1941 -) in mostov Petra Gabrijelčiča (1947 -) Do mednarodnih arhitekturnih usmeritev sem, milo povedano, zadržan. Lahko, da so moji izdelki staromodni, lahko, da so kičasti, domačijski kot glasba ansambla Avsenik, nepripravni za vsakdanjo rabo, za industrijsko proizvodnjo, vse to in še kaj zraven je lahko res. Vendar naj pripomnim, da so mojni izdelki razpoznavni in skušajo nadalnjevati tisto, kar bi lahko označil kot slovenski arhitekturni in oblikovalski stil. Tujih knjig in revij skorajda ne prebiram več. Domišljam si, da delam v skladu s slovensko umetnostno tradicijo. Skušam delati po domače. Pri tem postavljam na začetek Plečnika, njegovo šolo in njegove učence. Domišljam si, da kaj podobnega, kot delam jaz, ne počne skoraj nihče drug na tem svetu.

Å e enkrat pogreb

Večkrat mi pride na misel prigoda z očetom in Plečnikovem pogrebom. Mislim, da se mu je zdelo nekoliko zamalo, ker ni bil kot najožji Plečnikov sodelavec in prijatelj deležen s strani pogrebcev kakšne posebne pozornosti. Mogoče je pričakoval, da bo pozvan na častno stražo ob pokojniku in podobno. Pa še en vzrok, tako domnevam, je bil, da sva se obrnila domov, kot pišem v uvodu. S Plečnikom se je pokopavalo tudi njegovo arhitekturno prepričanje, vzor in delo. Za svojim pogrebom ni hotel iti.

 

Janez Suhadolc, junij 2007