Hitrosti internetnih povezav

Hitrosti internetnih povezav

by | Avg 5, 2009 | Mikrotik, Tehnologija

Trenutno sem V Rigi, Latvija, na nekem predavanju, ki ga prireja Mikrotik, zelo zanimiv proizvajalec strojne in programske opreme za usmerjevalnike, ki na svojo srečo, ne nosi za sabo preveč bremen preteklosti.
Kakor koli, pogovor je danes nanesel na pasovno širino (v nadaljevanju kar hitrost povezave), ki nam jo ponudniki prodajajo. Težava je namreč v tem, da večina ponudnikov prodaja nekaj, česar pravzaprav nima. Kaj bi se recimo zgodilo, če bi se vsi T-2 uporabniki na primer zmenili, da bodo istočasno zagnali uTorrenta na vseh domačih mašinah? Prej bi jih pa priklopili direktno na T-2 switch, da ne bodo s tem sesuli svojih routerjev.

Za tak primer bi moral imeti ponudnik zagotovljeno hitrost na vseh poteh, ki bi bila seštevek vseh hitrosti pri uporabnikih. Tega seveda nihče nima, pravzaprav bi bili že zelo srečni, če bi kdo imel vsaj tisočinko tega.
Ponudniki se sicer večinoma zavarujejo v svojih pogodbah, kjer nekje piÅ¡e, da je hitrost “best effort” ali da je navedena hitrost največ ta in ta. Zelo redki povedo kakÅ¡na pa je minimalna hitrost, ki jo bi lahko uporabnik, če bo imel smolo, pri njih izkusil.
Temu bi se dalo izogniti s cenovnim modelom, ki bi bil sicer nekoliko bolj zapleten, sem pa prepričan, da bi se ga ljudje hitro navadili.
Å lo bi nekako takole: Hitrost povezave ne bi bila fiksna. Določen krajÅ¡i čas Tb bi bila zelo visoka, recimo 100Mbps, temu bi rekli lahko “burst”, hitrosti povezave pa Vb. Po tem času (ob polni hitrosti) bi padla na neko bistveno manjÅ¡o hitrost, recimo ji Vmin. Tam bi ostala dokler bi seÅ¡tevek (integral) trenutnih hitrosti v drsečem obdobju zadnjih Tb enot ne bi padel pod določeno mejo Vcut*Tb. Z drugimi besedami, če bi uporabnik stalno kuril le Vcut internetne povezave, bi imel skozi konstantno hitrost. Vcut bi bila seveda bistveno nižja od sedanjih hitrosti ali Vb hitrosti.
To bi privedlo do bistveno kvalitetnejše izkušnje za uporabnike, ki internet uporabljajo za delo, ter nekoliko slabše izkušnje za tiste, ki ga uporabljajo za pretakanje vsebin, pa tudi za recimo backup na daljavo.
Paketi bi se razlikovali med seboj v glavnem po Tb parametru.
Seveda je tudi v tem modelu možno, da uporabniki vsi na enkrat začno pretakati nekaj velikega in so zato vsi na Vb hitrosti. Zato bi bilo smiselno povedati tudi kakšen je standardni čas, po katerem ob statističnih predpostavkah pridemo do resnične Vb hitrosti. Dodatna komplikacija je pa še ta, da so verjetno pogoji za dostop do lokalnega omrežja drugačni kot recimo pogoji za dostop do mednarodnega. Zato bi bilo verjetno nujno ta različna področja ločit in za vsakega določit neko svojo ceno glede na prej predstavljene parametre. Iz tega pa bi se naredili komercialni paketi, ki bi zajemali vsa področja s smiselnimi parametri za različne tipe strank.

Reblog this post [with Zemanta]
Hitrosti internetnih povezav

Ipv6 je tu

by | Avg 1, 2009 | Tehnologija

Danes bi moral pisati nek tekst, pa mi ni diÅ¡alo in sem zato delal vse drugo. Najprej sem očistil klimo (kul je, ker ima odtok za kondenz in lahko zato nanjo zlivaÅ¡ poljubne količine vode – na hladilna rebra seveda, da s tem odplakneÅ¡ hrano za bakterije in drugo golazen, ki se tam notri redi), potem sem celo nekaj pospravljal, na koncu sem se pa lotil IPv6 protokola.
Vse skupaj je bilo posledica tega, da sem pred dnevi srečal Jana Žorža, ki se s tem poklicno ukvarja in ima celo spletno stran posvečeno vpeljavi tega novega protokola (http://ipv6.go6.si).

  • Moram reči, da se mi zdi, da bo s tem kar precejÅ¡nja drama. ÄŒeprav je protokol nedvomno precej naprednejÅ¡i, pa uvaja nekatere res dramatične spremembe, ki bodo prinesle kar nekaj težav: Zadeva pravzaprav ni združljiva z IPv4, kar pomeni, da bomo leta in leta živeli z obema. Starega protokola enostavno ne bo mogoče opustiti, kar pomeni, da bo treba oskrbovati kar dva. Zelo nadležno. ÄŒlovek bi pričakoval, da bo obstajal nek protokol za prevod med enim in drugim, pa tega enostavno ni. Je par poskusov pa nobenega pravega standarda.
  • IPv6 več ne potrebuje NAT, torej prevoda lokalnih naslovov v javne. SliÅ¡i se super, je pa kup težav na obzorju. Trenutno večina podjetij in domov “varuje” svoje računalnike z usmerjevalniki, ki prevajajo njihove lokalne IP naslove v javne. Ko javni strežnik odgovori, ta usmerjevalnik ugotovi za katero povezavo gre in zopet nazaj prevede tokrat javni naslov v lokalnega. Finta je v tem, da če povezave ni, torej ni bila ustvarjena iz notranjega računalnika, in zato usmerjevanik ne naredi ničesar. To nas do neke mere varuje pred zunanjimi vdori. Seveda NAT ni varnostna tehnologija, je pa res, da v praksi za manjÅ¡e in manj varnostno občutljive uporabnike kar nekako deluje. ÄŒe tega kar naenkrat ne bo več, bo vzdrževanje usmerjevalnikov v takih okoljih precej bolj problematično. Upamo, da bodo vsaj cenejÅ¡i usmerjevalniki vsebovali neke privzete nastavitve, ki bodo po funkciji podobne NAT, torej da bo dovoljen promet navzven, notri pa v celoti prepovedan
  • Ker naÅ¡i omiljeni ponudniki seveda Å¡e ne podpirajo IPv6, je komplikacija tudi s tem. ÄŒe se želite s tem igrati, je treba narediti tunel preko IPv4. Za to pa rabite ponudnika, ki ima na drugi strani strežnik, ki te tunele razkodira in vam tudi dodeli del novega naslovnega prostora, ki je milo rečeno res ogromen. Osnovni prostor, ki vam ga bodo dodelili za vaÅ¡o, recimo domačo uporabo, bo bistveno večji od celotnega interneta, kot ga poznamo danes. Pojdite torej na (recimo) http://he.net/ in si naredite svoj račun. ÄŒe imate katerega od podprtih usmerjevalnikov, vam bodo zgenerirali celo skripto, s katero boste nastavili svoj usmerjevalnik za delo z IPv6. Jaz uporabljam Mikrotik – s tem res ni bilo nobenih težav.

Takole, prvo poglavje je zaključeno, nastavil sem tudi osnovni požarni zid, bomo videli, kaj bo prineslo jutro.

Reblog this post [with Zemanta]