Trenutno sem V Rigi, Latvija, na nekem predavanju, ki ga prireja Mikrotik, zelo zanimiv proizvajalec strojne in programske opreme za usmerjevalnike, ki na svojo srečo, ne nosi za sabo preveč bremen preteklosti.
Kakor koli, pogovor je danes nanesel na pasovno širino (v nadaljevanju kar hitrost povezave), ki nam jo ponudniki prodajajo. Težava je namreč v tem, da večina ponudnikov prodaja nekaj, česar pravzaprav nima. Kaj bi se recimo zgodilo, če bi se vsi T-2 uporabniki na primer zmenili, da bodo istočasno zagnali uTorrenta na vseh domačih mašinah? Prej bi jih pa priklopili direktno na T-2 switch, da ne bodo s tem sesuli svojih routerjev.

Za tak primer bi moral imeti ponudnik zagotovljeno hitrost na vseh poteh, ki bi bila seštevek vseh hitrosti pri uporabnikih. Tega seveda nihče nima, pravzaprav bi bili že zelo srečni, če bi kdo imel vsaj tisočinko tega.
Ponudniki se sicer večinoma zavarujejo v svojih pogodbah, kjer nekje piše, da je hitrost “best effort” ali da je navedena hitrost največ ta in ta. Zelo redki povedo kakšna pa je minimalna hitrost, ki jo bi lahko uporabnik, če bo imel smolo, pri njih izkusil.
Temu bi se dalo izogniti s cenovnim modelom, ki bi bil sicer nekoliko bolj zapleten, sem pa prepričan, da bi se ga ljudje hitro navadili.
Šlo bi nekako takole: Hitrost povezave ne bi bila fiksna. Določen krajši čas Tb bi bila zelo visoka, recimo 100Mbps, temu bi rekli lahko “burst”, hitrosti povezave pa Vb. Po tem času (ob polni hitrosti) bi padla na neko bistveno manjšo hitrost, recimo ji Vmin. Tam bi ostala dokler bi seštevek (integral) trenutnih hitrosti v drsečem obdobju zadnjih Tb enot ne bi padel pod določeno mejo Vcut*Tb. Z drugimi besedami, če bi uporabnik stalno kuril le Vcut internetne povezave, bi imel skozi konstantno hitrost. Vcut bi bila seveda bistveno nižja od sedanjih hitrosti ali Vb hitrosti.
To bi privedlo do bistveno kvalitetnejše izkušnje za uporabnike, ki internet uporabljajo za delo, ter nekoliko slabše izkušnje za tiste, ki ga uporabljajo za pretakanje vsebin, pa tudi za recimo backup na daljavo.
Paketi bi se razlikovali med seboj v glavnem po Tb parametru.
Seveda je tudi v tem modelu možno, da uporabniki vsi na enkrat začno pretakati nekaj velikega in so zato vsi na Vb hitrosti. Zato bi bilo smiselno povedati tudi kakšen je standardni čas, po katerem ob statističnih predpostavkah pridemo do resnične Vb hitrosti. Dodatna komplikacija je pa še ta, da so verjetno pogoji za dostop do lokalnega omrežja drugačni kot recimo pogoji za dostop do mednarodnega. Zato bi bilo verjetno nujno ta različna področja ločit in za vsakega določit neko svojo ceno glede na prej predstavljene parametre. Iz tega pa bi se naredili komercialni paketi, ki bi zajemali vsa področja s smiselnimi parametri za različne tipe strank.

Reblog this post [with Zemanta]
Share This